Velja govorjena beseda:

Žalni zbor,

marca 1997 sem bil izvoljen za predsednika Združene liste Socialnih demokratov.
Ker sem na kongresu napovedal številne spremembe, je kmalu zatem do mene pristopil Miran Potrč.
Vprašal me je, ali želim, da sam odstopi s položaja vodje poslanske skupine, ali naj počaka na moj predlog za njegovo zamenjavo.
Osuplo sem ga pogledal in dejal, da mi kaj takega ne pride na kraj pameti.
On, in vse kar predstavlja, je natančno tisto, kar si stranka in jaz želimo na položaju vodje poslanske skupine.
Njega, Mirana Potrča.
Nekateri so menili, da bo vse skupaj zaradi razlik med nama kratkega veka.
Trajalo je 15 let.
Kot voditelja stranke sva to napetost razlik spreminjala v ustvarjalno sproščenost, trdovratne predsodke pa v najbolj inovativne spremembe.

V tem času se je ustvaril popačen vtis, da sem jaz pri oblikovanju strankarske politike in identitete pritiskal na plin sprememb, Potrč pa je imel v rokah ročno zavoro.
Ta vtis je bil do neke mere točen, toda tudi zavajajoč.
Miran Potrč je zelo pomembno vplival na strankarsko politiko ne samo zato, ker bi s svojo razsodnostjo preprečeval spodrsljaje in napake, temveč prav zato, ker je s svojo izkušenostjo in politično poštenostjo spodbujal pogumne odločitve takrat, ko je večini zastal korak pred negotovim.

Ko sem v začetku leta 1998 v Državni zbor vložil osnutek Deklaracije o spravi, temu Potrč ni bil naklonjen.
Dobrega pol leta zatem je zaradi te deklaracije prišlo do glasovanja o moji zaupnici na konferenci stranke.
Bila je čustveno zelo razgreta in politično zelo napeta razprava, negotova do samega konca.
Bilo je jasno, da bo odločalo nekaj glasov razlike.
Potem, ko so že skoraj vsi nastopili, se je naposled oglasil še Potrč.
Dvorana je popolnoma obmolknila.
Vedelo se je, da bo to to.
Potrč je govoril mirno in zbrano.
Pojasnil je, da bi lahko poslušal samo svoje srce in glasoval za nezaupnico.
Vendar mu njegova odgovornost za prihodnost nalaga, da sliši tudi iskren glas razuma.
Zato bo glasoval proti nezaupnici.
Nekdo mu je to po konferenci zelo prizadeto očital.
Kot se lahko po najboljših močeh spomnim, mu je iskreno odgovoril: »Nisem prepričan, da vem, kam vse to pelje naprej, problem je, da natančno vem, kam to pelje, če bi šli nazaj.«.

Ni šlo samo za to, da Potrč ni potegnil ročne zavore.
Velikemu delu strankine javnosti, ki je glede tega in mnogih drugih vprašanj zaupala njemu veliko bolj kot meni, je dal vedeti, da ne moremo pričakovati sprememb pri drugih, če jih nismo sposobni doseči pri sebi.
Ta odprtost duha, nekaj, kar površni opazovalci pri Potrču niso znali opaziti, je bilo natančno tisto, kar ga je krasilo.
In je bilo v neprecenljiv navdih stranki v času, ko se je iz političnega pepela dvigovala na politični Olimp.
Zaradi njegove prislovične ideološke premočrtnosti, zaradi česar so ga brezpogojno slavili eni in njegove politične in značajske širine, ki so jo spoštovali drugi, si je ustvaril imidž voditelja, ki razume in spodbuja preudarne spremembe.
V tej vlogi je sooblikoval miren prehod iz enopartijskega režima v demokratično družbo, politično in narodno soglasje o ustanovitvi lastne države in soglasje o novi ustavi.
Zanj ni bilo značilno, da bi se takoj in brezglavo pridružil vsemu novemu in drugačnemu, ki naj bi ponujal novi družbeni red, vendar se je za take spremembe po svoji vesti zavzel tudi takrat, ko so jim nasprotovali njegovi najbolj zvesti privrženci.
Ta njegova značilnost je bila zelo pomembna za verodostojen politični in družbeni dialog, politično sodelovanje in smiselno sklepanje kompromisov v korist narodne in državljanske skupnosti.

Vse to je bilo pri njem mogoče zato, ker je imel zgrajen vrednostni sistem.
Ta njegova moralna robustnost mu je na slovenskem političnem zemljevidu določila prav posebno mesto.
Tudi tisti, ki so njegovim stališčem ostro nasprotovali, so ga spoštovali.
Ni jih zagovarjal zaradi dnevnega političnega drobiža temveč zato, ker je vanje sveto verjel.
Ker je bil politični poštenjakar, je bil vselej deležen velikega zaupanja.
V politiki pa ni nič več od tega.

Čeprav je bil njegov osebni in politični značaj zelo enostaven in premočrten, je bil Potrč kompleksna osebnost v najbolj žlahtnem pomenu te besede.
Kot sem zapisal v uvodu njegove knjige, je bil največji gospod med tovariši in največji tovariš med gospodi.
Miran Potrč je bil redka dobrina.
In dobričina.

Vabim vso našo narodno in državljansko skupnost, da ga ohranimo v lepem in častnem spominu.

Borut Pahor,
bivši predsednik republike
predsednik Socialnih demokratov 1997-2012