Govor bivšega predsednika republike (velja govorjena beseda):

Spoštovani gospod deželni glavar in prijatelj dr. Peter Kaiser,

spoštovani gospod župan in prijatelj Bernard Sadovnik ter drugi ugledni gostje,

spoštovane dame in gospodje,

hiša moje pokojne mame stoji vsega slab kilometer stran od slovensko-italijanske meje. Zavoljo Videmskega sporazuma med Italijo in Jugoslavijo je bila meja takorekoč odprta, kar smo ljudje ob meji upravičeno razumeli kot privilegij. Ta je omogočal, da smo še v času železne zavese Slovenci in Italijani živeli v nekem bolj ali manj strpnem multikulturnem sožitju.

K temu občutku pripadnosti sta dragoceno prispevali obe manjšini, slovenska v Italiji in italijanska v Sloveniji, pa tudi sorodstvo, ki je v mnogih družinah živelo na obeh straneh meje.

Čeprav je bila moja družina žrtev fašizma in nacizma; mnogi so bili v taboriščih, nekateri invalidi vojne, me mama nikoli ni vzgajala v duhu sovraštva ali maščevanja, temveč vselej v duhu strpnosti in sožitja. Čeprav je bila preprosta delavska ženska, je znala na primeren način vzgajati v duhu časa, ki je šele prihajal; ne pozabljamo, a oproščamo in gradimo na tistem kar nam je skupno.

Hočem reči, da sem bil v velike družbene spremembe v drugi polovici 80. let po koncu fakultete pospremljen z dragoceno dediščino domoljubne zavesti, ki ni bila uperjena zoper druge ter multikulturno identiteto v evropskem duhu.

To mi je v času velikih sprememb na prelomu v 90. leta v vrednostnem smislu omogočalo konstituiranje politične agende, ki se je skozi naslednja leta in desetletja izkazala za komplementarno sodobnim miselnim in političnim vzorcem izgradnje demokratične in povezane Evrope po padcu Berlinskega zidu.

Z današnje zgodovinske perspektive sem srečen, da mi je bilo dano biti v minulih več kot 30 letih slovenske in evropske politike v laboratoriju sprememb, ki so zagotavljale in obetale več svobode, demokracije, sožitja, sprave, sodelovanja in trajnega miru.

V tem kontekstu sem lahko osebno doživljal rojstvo velikanske priložnosti, ki se je slovenskemu narodu doma in v zamejstvu porodila z ustanovitvijo lastne države in njeno vključitev v Evropsko unijo.

Vseskozi, tudi danes, vidim priložnost, da bolj kot kadarkoli prej v zgodovini, na miren in nekonflikten način, v evropskem duhu, ustvarjamo nekaj kar imenujemo skupni slovenski kulturni prostor. Nekaj od te priložnosti nam je uspelo uresničiti, vendar premalo, da bi smeli biti s tem zadovoljni.

Osnova za to so najprej in predvsem dobri medsosedski odnosi z državami v katerih živi slovenska manjšina. Ocenjujem, da nikoli prej ti niso bili tako dobri kot so danes v vseh štirih državah hkrati. To je spodbudno in k poglabljanju takih prijateljskih odnosov moramo stremeti še naprej.

Na tej osnovi je slovenska država po mednarodnih pogodbah ali ustavi dolžna varovati interese njenih manjšin v sosednjih državah. Prav tako je Slovenija dolžna od sosednjih držav zaradi mednarodnih pogodb ali njihovih ustav pričakovati polno izpolnjevanje njihovih obveznosti. Vse je seveda lažje, če vladajo vzajemno naklonjeni odnosi.

Zelo pomembna je neposredna skrb slovenske države za razvoj njenih manjšin v sosednjih državah. Pri tem pa mora zelo skrbno upoštevati načelo reprezentativnosti in subjektivitete predstavniških organizacij manjšine. Biti mora politično nevtralna in spodbujati vse oblike skrbi manjšinskih organizacij za njihovo članstvo, brez česar ni ohranjanja slovenske besede, jezika, kulture in narodne identitete.

Čeprav smo vsemu temu do neke mere priče, se ne smemo slepiti, da je tako, kot bi lahko bilo, tako z vidika dolžne skrbi drugih do manjšine, kot naše lastne skrbi zanje, tako z vidika slovenske države, kot z vidika skrbi manjšine same. Predvsem pa želim danes poudariti premalo izkoriščeno priložnost, ki jo je omenjenemu skupnemu slovenskemu kulturnemu prostoru dala vključitev Slovenije v Evropsko unijo in izginjanje meja, ki so nas nekoč delile.

Ko v svojih govorih poudarjam skrb za našo državljansko in narodno skupnost, pri skrbi za narodno skupnost mislim na slovenstvo doma, v zamejstvu in po celem svetu. Kot rečeno, ne pravim, da tega ni, pravim pa, da tega ni na način, ki ga po naši osamosvojitvi in vključitvi v Evropsko unijo ponujajo nove razmere. Samo upamo lahko, da bodo te razmere, ki so naklonjene strpnosti in sožitju, ohranjanju nacionalnih identitet in krepitvi skupne evropske, trajne. V takem primeru, upam, bodo nove generacije Slovencev, pa tudi Avstrijcev, Italijanov, Madžarov in drugih uvidele nove poti za multikulturnost, ki bo gradila na ohranjanju nacionalne tradicije in identitete. Na koncu koncev so te generacije rojene v tem času in manj obremenjene s predsodki, ki po naravi stvari bremenijo njihove starše in stare starše.

V teh 30 letih, ki jih sicer ocenjujem za najsrečnejše obdobje slovenstva v svoji zgodovini, sem si na različnih političnih položajih doma in v Evropi prizadeval za to, da bi zgradili dobre medsosedske odnose, da bi poglobili prijateljstvo med narodi, da bi se vzajemno spoštovali, vključujoč polno spoštovanje domačih in mednarodno pravnih zavez, ter da bi na osnovi vsega tega vse bolj gradili na tistem kar nas povezuje in šli čez tisto, kar nas deli.

Kar se slednjega tiče, sem poskušal predvsem tradicionalne zgodovinske delitve presegati z pogledom v prihodnost. Vedno se mi je in se mi bo skupna evropska prihodnost zdela najboljši okvir, v katerega lahko postavimo tudi temnejše slike naše boleče zgodovine.

V tem smislu mi bo za vedno ostalo v čudovitem spominu leto 2020, ko sem z italijanskim predsednikom in prijateljem Mattarello botroval vrnitvi Narodnega doma slovenski skupnosti v Italiji, ter skupna obeležitev 100-letnice Koroškega plebiscita v Celovcu z avstrijskim predsednikom in prijateljem Van der Bellnom.

To sta bila stoletna dogodka in ponosen sem, da je tem trem narodom uspelo tudi na simbolni ravni prikazati iskreno željo, da bo prihodnost prijaznejša do vseh treh, bolj kot je bila naša preteklost. V to iskreno verjamem.

Izkoriščam to priložnost, da se ustanovam slovenske manjšine na Koroškem in preko njih vsem koroškim Slovencem od srca zahvalim, da so ne samo razumeli ampak iskreno podprli ta prizadevanja. Razumem, da je za to potreben tudi nek pogum, saj je s takimi simbolnimi koraki povezano tudi neko tveganje. Vendar je bilo to razumno tveganje. Preprosto smo vsi skupaj močno želeli, in si želimo, da bi naša stremljenja po bolj pravičnem, mirnem in povezanem svetu postala stvarnost naših otrok in vnukov.

Spoštovane dame in gospodje,

zelo sem počaščen in ganjen, da sprejemam to  pomembno in cenjeno nagrado. Sprejemam jo z močnimi občutki vznesenosti pa tudi odgovornosti. Z njenim sprejetjem se zavezujem, da bom še naprej, po svojih najboljših močeh, vnet zagovornik dobrososedstva, varstva pravic in razvoja manjšin, evropskih vrednot in skupne evropske prihodnosti.

Sprejmite, prosim, izraze moje iskrene hvaležnosti.

Hvala.