Z razsodbo arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško, je ta določena in obvezuje obe strani. Dejstvo, da meja zaradi odklonilnega stališča Hrvaške še ni označena tega ne spreminja. Ko je Hrvaška enostransko odstopila od spoštovanja arbitražnega sporazuma, Slovenija ni zaostrila odnosov. To odločitev štejem za eno najzrelejših v naši zunanji politiki.

Vsi smo namreč razumeli, da sklenitev arbitražnega sporazuma ni samo omogočila rešitve mejnega vprašanja po mirni poti in vstopa hrvaške v EU, temveč je po 18 letih večjih in manjših varnostnih incidentov odprla novo, prijateljsko poglavje v odnosih med sosednjima državama.

V tem smislu Arbitraža ni nikoli »zastrupljala« odnosov med narodoma in državama, prav nasprotno, omogočala je vsestransko odlične odnose, kot nikoli prej. Če je ne bi bilo, bi se nadaljevali zaostreni odnosi. V kolikor bi jih po sklenitvi »zastrupljala«, Slovenija prav gotovo ne bi prižgala zelene luči za vstop Hrvaške v Schengen. Ker pa so bili odnosi, kljub nespoštovanju hrvaške strani Arbitražne odločbe, dobrososedski in vsestransko odlični, je to Slovenija lahko storila. Skratka, arbitraža ni nikoli omejevala sodelovanja ali prijateljstva med obema narodoma in državama.

Ni potrebno, da se v teh okoliščinah ob uradnih obiskih visokih slovenskih političnih predstavnikov o usodi arbitraže veliko govori. Lahko pa se razume narobe, če se reče, da je arbitraža umaknjena z dnevnega reda. Slovenija mora zlasti ob uradnih obiskih vztrajati pri stališču, da je mejno vprašanje rešeno. Ker je. Razumem pojasnilo, da tudi sedanja vlada tega stališča ni spremenila. Kdor pravi, da sploh mejno vprašanje ni rešeno, naj namreč pomisli na mejo na morju. Slovenija je odločitev arbitražnega sodišča povzela v notranjo zakonodajo. Meja ni po sredinski črti, poteka na štih petinah zaliva in velja. Od tod želja Hrvaške, da bi se z dvostranskimi sporazumi to obšlo.

Če bi se znašli v položaju, da bi umik arbitraže z dnevnega reda pomenil našo pripravljenost, da iščemo novo rešitev mejnega vprašanja, bi se odnosi kmalu zelo poslabšali. Zato je v dvostranskem interesu, da do tega ne pride. To je še en dokaz, da arbitraža konstituira prijateljske odnose s sosednjo Hrvaško, ne pa da jih vztrajanje pri njej ogroža.

Nenazadnje; vsi bi radi videli, da se naposled reši tudi vprašanje ribolova v Piranskem zalivu. Seveda je to mogoče doseči tudi tako, da se derogira arbitražni sporazum. Za neznatno korist bi si naredili velikansko škodo. Slovenskim in hrvaškim ribičem je potrebno pomagati na vse druge mogoče načine.